11. novembra Goriškem muzeju Kromberk
Vstopnina: 0.00
Lanskoletna Murkova nagrajenka za življenjsko delo mag. Inga Brezigar je doma z Goriškega oz. iz Nove Gorice. Njeno strokovno raziskovalno delo, ki ga je v Goriškem muzeju Kromberk opravljala kot kustodinja-etnologinja in muzejska svetnica, obsega mnogo več kot samo Novo Gorico, saj je raziskovala na območju zgodovinske Goriške od Trente do Krasa. Delček obsežnega delovnega področja in terena si bomo ogledali na strokovni ekskurziji, posvečeni njenemu plodnemu in obsežnemu delu. S svojo privrženostjo stroki, srčnostjo in tankočutnim posluhom za ljudi je ohranjala kulturno dediščino krajine, delovala povezovalno med muzejem in terenom, kot strokovna sodelavka in svetovalka sodelovala pri ureditvi množice zbirk tako posameznikov kot društev ter pripravila nekaj odmevnih muzejskih etnoloških razstav, s čimer je pripomogla k razpoznavnosti ljudi in pokrajine.
1. 7.45: Zbor pred SEM
2. 8.00: Odhod proti NG; kratek postanek na AC
3. 9. 45: Prihod v Solkan (Upravna stavba), pogostitev (kava, piškoti)
4. 10:30–11:30: mag. Darja Skrt: vodstvo po razstavi Staroverstvo in staroverci
5. 11:45–12:45: ing. Jožko Markič in mag. Inga Brezigar: Mizarski muzej Solkan
6. 13:00: Pokopališče v Šempetru pri Gorici: obisk groba Andreja Malniča
7. 13.45: Kosilo: Gostilna Bric v Mirnu
8. 15.45: Grad Kromberk: vodstva po razstavah:
Begunci: Slovenski begunci s soške fronte (dr. Marko Klavora)
»Na začetku je bila črta«: 70 let likovne ustvarjalnosti v mestu (Katarina Brešan)
9. 17:00: Svečana podelitev Murkovih nagrad, priznanj in listin 2017
10. Po slavnostni podelitvi Murkovih nagrad, priznanj in listin okoli 23. ure vrnitev v Ljubljano
Cena ekskurzije je 30,00 € za člane SED, za nečlane ter tiste brez plačane članarine (za leto 2017) pa 35,00 €. TR SED: SI56 0208 3001 6028 646 (sklic: 00 2017) Namen: ekskurzija 3/17, LJBASI2X
Prijave do 8. 11. 2017 sprejemamo v pisarni SED (info@sed. drustvo.si, zora.slivnik@gmail.com) ali po tel. 051 726 007 Vljudno vabljeni!
Strokovno vodstvo: Mag. Inga Brezigar
Goriška:
Zgodovinska Goriška je kot poknežena grofija Goriško-Gradiščanska v okviru avstrijske monarhije nastala iz nekdanje grofije goriških grofov; obstajala je do razpada avstro-ogrske monarhije leta 1918. Kulturnozgodovinsko in geografsko je zajemala različne pokrajinske in upravne enote Posočja, Vipavske doline in Krasa ter združevala alpski in mediteranski kulturni prostor na stičišču slovanskega in romanskega sveta, ki je povezovalo in še vedno povezuje na skupnem prostoru naseljene Slovence, Italijane in Furlane. Mešanica različnih narodov in kultur je bila ena od značilnosti Goriške pred prvo svetovno vojno, ko so v mestu Gorica živeli še manjša skupnost Avstrijcev in Nemcev, judovska skupnost in posamezniki različnih evropskih narodov. Po prvi vojni je Goriška skupno s Primorsko pripadla Italiji. Po drugi svetovni vojni, določitvi meje z Italijo in priključitvi Primorske Sloveniji v okviru tedanje Jugoslavije leta 1947 je tudi večji del Goriške postal slovenski, zahodni del Goriške z mestom Gorica in delom okolice pa je ostal v Italiji. Slovenski del je z zgrajenim novim mestom Nova Gorica dobil novo upravno, kulturno in gospodarsko središče. V etnološkem smislu je tradicionalna ljudska kultura razpeta od alpske kulture s prevladujočo uporabo lesa na severu, do mediteranskokraške na jugu, ki jo označuje uporaba kamna. Do druge svetovne vojne je večinoma kmečko gospodarstvo v alpskih predelih dopolnjevala reja drobnice in govedi, v mediteranskih pa vinogradništvo. Že pred prvo svetovno vojno je bilo za Goriško značilno ekonomsko izseljevanje, moški so si delo iskali kot gozdarji, zidarji, ženske pa so se kot t. i. »aleksandrinke« zaposlovale kot dojilje, varuške otrok in v drugih gospodinjskih poklicih. Industrija se je po drugi svetovni vojni napajala iz tradicionalnih obrti, ki so se od srede 19. stoletja razvile po trgih in vaseh v okolici Gorice – pohištvena industrija iz mizarske obrti, razvite v Solkanu, železarska industrija iz kovaštva v Lokovcu, čevljarska iz usnjarstva in čevljarstva v Mirnu itd. Že v 19. stoletju je bil v Gorici pomemben tudi turizem, saj so Gorico imenovali »avstrijska Nica«, v 20. stoletju pa je turizem v Novi Gorici povezan predvsem z igralništvom. Na tokratni rajži po Goriškem bomo ob letošnjem »murkovanju« predstavili nekaj posebnosti te dežele ob zahodni meji slovenskega ozemlja. Ob ogledu razstave o starovercih in zbirke Pavla Medveščka se bomo seznanili s skoraj pozabljenim delčkom naše duhovne kulture. Mizarska zbirka v Solkanu ohranja materialno dediščino solkanskih mizarjev, upravlja pa jo Rezbarsko, intarzijsko in restavratorsko društvo, ki z vrsto dejavnosti ohranja tudi znanje in obrtniško spretnost nekdanjih mojstrov, ki so po drugi vojni ustvarili uspešno pohištveno industrijo. Ob nekdanji meji med Italijo in Slovenijo (še prej Jugoslavijo) bomo nato sledili vrsti muzejskih zbirk, ki kot svojevrsten Muzej ob meji nastajajo po zamisli pokojnega Andreja Malniča, etnologa in nekdanjega direktorja Goriškega muzeja, ustavili pa se bomo tudi na njegovem grobu na šempeterskem pokopališču. Če bo čas, se bomo ustavili še ob zbirki beguncev na mirenskem pokopališču, sicer pa bomo pot nadaljevali do gostilne Bric v Mirnu na domače kosilo.
