Delovna skupina etnologov konservatorjev SED in ZVKDS na Veliki planini
Vodstvo: Mojca Tercelj Otorepec sodelavci: Milan Sagadin, arheolog konservator in Maja Brozovič, geografinja, ki je vodila pripravo strokovnih podlag za ustanovitev regijskega parka
Udeleženci: delovna skupina etnologov konservatorjev in vsi predsedniki treh agrarnih skupnosti s pastirji
Čas: 14. in 15. junij 2007
Delovna skupina etnologov konservatorjev s sedmih pokrajinskih območnih enot ZVKDS se redno sestaja na skupnih delovnih sestankih. Junija 2007 smo obravnavali dediščino varstvenega območja Velika planina, ki po regijski delitvi spada v delovno območje kranjske enote Zavoda. V letu 2005 je skupina konservatorjev OE Kranj: arheologa, etnologa, zgodovinarja, krajinskega arhitekta in umetnostnega zgodovinarja v sodelovanju s kolegico, ki skrbi za register kulturne dediščine, pripravila strokovne podlage za razglasitev kulturnega spomenika. Precej obširno območje zajema tri planine, in sicer: Veliko, Malo in Gojško planino. Občini Kamnik je bilo posredovano gradivo z naslovom Strokovne podlage. Lansko leto sem predlagala, da se Velika planina razglasi za kulturni spomenik državnega pomena, saj podobne planine s tako specifičnimi lastnostmi na Slovenskem nimamo. Gre za varstveno območje dediščine / spomeniško območje. (Ur.l. RS, št. 16, 2008) Iz strokovnih podlag je razviden integralen pristop, saj je pri pripravi sodelovala večdisciplinarno zasnovana skupina konservatorjev, ki je pripravila večplastno predstavitev za ohranitev tega dela kamniškega območja. Ker so se takrat pripravljale podlage za ustanovitev Regijskega parka Kamniško-Savinjske Alpe, kamor spada tudi Velika planina – te so zdaj pripravljene za razgrnitev – sem v delovno skupino etnologov konservatorjev povabila tudi sodelavko z Zavoda RS za varstvo narave, OE Kranj, in sodelavca arheologa konservatorja z naše območne enote. Do težav prihaja, ker je kategorija regijski park povsem naravovarstvena kategorija, njuna sestavna dela kulturno dediščino in spomenike pa obravnava povsem druga zakonodaja. Regijski park naj bi omogočal predvsem trajnostni razvoj vseh potencialov svojega območja, tako na ravni varstva narave, kulturne dediščine in življenja s planino, z domačini ter drugimi obiskovalci. Druga težava zadeva navzkrižne interese javno-zasebnega partnerstva, kjer interesi po novih razvojnih posegih v celoti nasprotujejo ohranjanju življenja na planini.
