Zveza prijateljev mladine Slovenije in Komisija za delo zgodovinskih krožkov.
Tema: Obleka po meri človeka. Oblačila in obutev v preteklosti.
Predstavitev z naslovom: Obleka po meri človeka zahteva tudi odstranjevanje umazanije z nje ali perišča na Gorenjskem s primeri z regijskih drugih območij na Slovenskem.
Na seminarju za mentorje zgodovinskih krožkov sem predstavila manj znano temo s področja nepremične kulturne dediščine, ki jo etnologi konservatorji vrednotimo na terenu. To so perišča, ki so tesna povezana z oblačili in njihovim čiščenjem v predindustrijski dobi. K sodelovanju sem povabila konservatorje etnologe z drugih pokrajinskih enot. S fotografsko dokumentarnim prispevkom sta sodelovali še Damjana Pediček Terseglav z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Ljubljana, in Eda Benčič Mohar z Območne enote Piran.
Prispevek na seminarju za mentorje osnovnih šol na Slovenskem se je osredotočil na manj znano dejavnost človeka, ki je tesno povezana z oblačili, naravnimi danostmi krajev in vodo. Kot etnologinja konservatorka se na regijskem območju Gorenjske in delu Osrednjeslovenske regije srečujem s pomniki oziroma z nepremično kulturno dediščino, ki jo v stroki označujemo kot perišča. Ta so bila v predindustrijski dobi, ko ni bilo ne vodovodov ne napeljav ne pralnih strojev, povezana z enim najbolj vsakdanjih opravil. Pranje umazanega perila za gospodinje ni bilo ne prijetno in ne prav lahko opravilo. Prav zaradi pranja in izpiranja perila so se na Slovenskem pojavila perišča, ki se med seboj razlikujejo predvsem po krajih postavitve in obliki. V zvezi s to dejavnostjo se je do srede 20. stoletja izoblikoval tudi nov poklic, in sicer poklic perice, ki je prala predvsem bogatejšim ljubljanskim meščanom. Poklicna dejavnost pranja perila je bila raziskana le v severozahodnem in jugovzhodnem delu ljubljanske okolice, kjer so bile znane predvsem perice iz Bizovika. To območje in področje je v drugi polovici petdesetih let raziskala Pavla Štrukelj (Pavla Štrukelj 1958: Pranje perila v okolici Ljubljane. SE 11, Ljubljana, 131–154).
Povsem drugačno podobo kažejo danes še ohranjena perišča na podeželskih območjih Gorenjske in delu Osrednjeslovenske pokrajine, pa tudi na drugih regijskih območjih Slovenije, ki so bila namenjena individualnemu pranju perila. Vsa opuščena perišča so registrirana kot nepremična kulturna dediščina in opominjajo na ljudi, ki so v svojem vsakdanjem življenju v vseh letnih časih prali perilo v bolj ali manj mrzli vodi, pri čemer so izkazovali predvsem svojo iznajdljivost pri pripravi perila, rabi različnih doma izdelanih pripomočkov in pralnih sredstev, načinih nošenja perila do perišča, njegovem izpiranju, sušenju in rabi čistih oblačil. Ne smemo pozabiti tudi na funkcijo druženja, pogovora in izmenjave informacij.
S prispevkom sem želela spodbuditi tako učitelje kot učence osnovnih šol, da se ob temi »Obleka po meri človeka. Oblačila in obutev v preteklosti« posvetijo tudi pranju in čiščenju perila, na kar na nekaterih regijskih območjih Slovenije spominjata prav nepremična kulturna pomnika, to sta perišče in dediščina peric.
Več o prispevku glej Mojca Tercelj Otorepec 2007: Obleka po meri človeka zahteva tudi odstranjevanje umazanije z nje ali perišča na Gorenjskem s primerki z drugih regijskih območij na Slovenskem. V: Zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine. Komisija za delo zgodovinskih krožkov, 54–58.
Foto levo: Perišče pod Dvorjami pri Moravčah. Foto: MTO, september 2007
Foto desno: Nova vas – Šterna. Foto: Eda Benčič Mohar, ZVKDS, OE Piran.
