Ob podelitvi Murkove nagrade 2020
Spoštovani člani, spoštovane članice, spoštovani podporniki, sledilci in častilci etnološke odličnosti,
martinovo, 11. november, je dan, ko se tudi etnologi in kulturni antropologi zahvalimo za »dobro letino«. Zberemo se pri nagrajencu/nagrajenki preteklega leta, odpravimo se po poteh, ki jih je opravil oz. opravila do etnološke odličnosti, in razglasimo novega lavreata / novo lavreatko. Na t. i. Murkovanju se imamo vedno odlično, hvaležni, da je za nami leto, ko smo se velikokrat srečali, spoznavali delo kolegov, izmenjevali znanje in veščine, odpirali nove teme v znanosti in stroki ter ob resnem delu nekaj časa namenili tudi prisrčnemu druženju.
Dogodek, ki ga že vrsto let ljubkovalno imenujemo Murkovanje (po dr. Matiji Murku, ki je dal tudi ime stanovskim nagradam, ustanovljenim leta 1986), bi letos potekal pri kolegici Ivici Križ, Murkovi nagrajenki leta 2019. Zbrali bi se že dopoldne v njenem Novem mestu in uživali na ekskurziji, ki bi ji sledila slovesna podelitev letošnje nagrade in dveh listin. Skupen dan bi zaključili z druženjem.
Slovesno podelitev, ki jo organiziramo vsako leto, smo tokrat žal zaradi epidemioloških razmer v naši državi in po svetu prestavili. 11. 11. 2020 bo tako zapisan kot eden od »prelomnih in posebnih društvenih dogodkov«, saj je naše »Murkovanje« leta 2020 zaenkrat samo spletna objava, ob kateri pa močno upamo, da bomo še letos vsaj v živo podelili nagrade prejemnikom in jim čestitali.
Objava, ki je pred vami, poleg mojega nagovora vsebuje še kratek nagovor lanske nagrajenke Ivice Križ ter obrazložitve Komisije za Murkove nagrade, Murkova priznanja in Murkove listine, ki jih vsako leto pripravi predsednik komisije dr. Marko Terseglav. Hvala predsedniku in članom komisije dr. Tomažu Simetingerju, dr. Katalin Munda Hirnök in Jelki Pšajd za opravljeno delo.
Iskreno čestitamo Murkovi nagrajenki dr. Mariji Klobčar in prejemnikom listin Društvu Pevska skupina Cintare in Matjažu Brojanu. Hvala vam za vaše odlično delo v upanju, da tudi vam zaslužena priznanja podelimo tako slovesno kot vsem dosedanjim nagrajencem.
Vse dobro vsem. Na skorajšnje snidenje,
Alenka Černelič Krošelj, predsednica SED
Ivica Križ
nagrajenka leta 2019
Moje iskrene čestitke letošnjim nagrajencem, dragi kolegici dr. Marjanci Klobčar za Murkovo nagrado za življenjsko delo in prejemnikom Murkovih listin 2020, Pevski skupini Cintare terMatjažu Brojanu, v upanju, da si bomo lahko kmalu osebno čestitali in stisnili roke na slovesni podelitvi v galeriji Dolenjskega muzeja v Novem mestu.
Ob lanskem nadvse prijetnem Murkovanju v Mariboru nihče od nas niti pomislil ni, da bomo morali čez leto dni Murkovanje 2020 v Novem mestu zaradi pandemije prestavljati na boljše čase.
Z velikim veseljem sem pripravljala načrt, kako bom svoje ljube kolege popeljala po Novem mestu, da skupaj obudimo spomine na Janeza Trdino z ogledom nekaterih lokacij, ki so povezane z njegovim življenjem in delom pri nas.
Letos mineva 190 let od njegovega rojstva v Mengšu in 115 let od njegove smrti v Novem mestu ter tudi 40 let od posvetovanja o Janezu Trdini kot etnologu, ki so ga organizirali PZE za etnologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, Občinska konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije v Novem mestu in Dolenjski muzej Novo mesto, kjer je posvetovanje tudi potekalo.
Zbornik referatov je nato izšel v Knjižnici Glasnika SED.
V nadaljevanju ogleda mestnega jedra Novega mesta bi se ustavljali ob posameznih stavbah in predelih, povezanih z mojim preučevanjem določenih obrti, trgovanja in šeg ter družabnim življenjem Novega mesta v preteklosti. Ob kavi, čaju, medenjakih in štrukeljčkih v gostišču na trgu bi se spomnili tudi na skoraj tristoletno medičarsko-slaščičarsko tradicijo v tej stavbi.
Sprehodili bi se tudi do jaromerške hiše (Jaroměřská chalupa), lesene stavbe, ki jo je novomeški tiskar in založnik Janez Krajec pripeljal naravnost z narodopisne razstave v Pragi leta 1895 in jo postavil na Grmu poleg Mordaxove kapele. O tej razstavi je obširno poročal tudi Matija Murko in ob tem podal prve smernice etnološke stroke na Slovenskem. Na gradu Grm, ki je bil od leta 1886 do 1990 sedež Kmetijske šole, danes pa tu delujeta območni enoti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Zgodovinskega arhiva, bi si ogledali sobo z baročnimi poslikavami in štukaturami v grajskem stolpu in si nazdravili v nekdanji vinski kleti šole, kot se za martinovo spodobi.
Nasvidenje, ostanimo zdravi in – upam, da čim prej – dobrodošli v Novem mestu!
Murkova nagrada, priznanje in listina za leto 2019
Utemeljitve Komisije za Murkova priznanja
Sestanek Komisije za Murkovo nagrado, priznanja in listine je bil 25. septembra 2020. Komisija je prejela pet predlogov in po njihovi preučitvi odločila, da Murkovo nagrado podeli Mariji Klobčar, Murkovi listini pa Matjažu Brojanu in Pevski skupini Cintare. Murkovega priznanja komisija ni podelila, ker zanj ni prejela nobenega predloga.
Marko Terseglav
Marija Klobčar
je prejela Murkovo nagrado za izjemne znanstvene in strokovne dosežke na področju etnologije.
Marija Klobčar se je rodila v Kamniku. V Ljubljani je leta 1982 zaključila študij slavistike in etnologije ter naslednje leto prejela študentsko Prešernovo nagrado za diplomsko delo. Med letoma 1983 in 1995 je bila kot mlada raziskovalka zaposlena na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF, kjer je bila vključena tudi v pedagoški proces. Leta 1997, ko je bila zaposlena na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Kranju, je doktorirala, leto pozneje pa je postala sodelavka Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, kjer dela še danes.
Iz njene bogate znanstvene in strokovne bibliografije je treba omeniti pet tehtnih monografij, ki kažejo njeno raziskovalno usmerjenost in vsestranskost. Leta 1989 je izšla Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja: 20 stoletje: občina Domžale. Leta 1998 je izšla monografija Kamničani med izročilom in sodobnostjo: Življenje Kamniških meščanov od leta 1880 do druge svetovne vojne. Ta predstavlja etnološko študijo mesta z osvetlitvijo praznovanj, razpetih med pretekle cehovske in sodobne slovesnosti, ter s pričevanji o šegah, družbenih normah, odnosih med ljudmi in individualnih doživljanjih. Njeno razširjeno nadaljevanje pomeni monografija Na poti v Kamnik (2016) – etnološko-folkloristična študija kamniškega območja, ki odpira temeljna vprašanja medkulturnega sobivanja ter interakcije med različnimi območji in družbenimi skupinami v zadnjih 200 letih. Predstavitev vsakdanjega življenja, prepletanj med mestom in podeželjem ter odnosov med drugimi skupnostmi dopolnjuje z vedenjem, pridobljenim z analizo pesemskega izročila in interpretacijami vloge petja. Za to delo je bila leta 2017 nagrajena z nagrado Odlični v znanosti. Monografijo je leta 2017 dopolnila še z izborom pesemskih primerov na zgoščenki Hodili so jih poslušat, kjer se s predstavljenim pesemskim izročilom izrisuje notranja raznolikost območja, zgodovinske posebnosti, družbena nasprotja med Kamnikom in okolico ter nekatere poklicne pripadnosti in šege.
Monografija Poslušajte štimo mojo (2020) je zgodovinski in družbenokritični pogled na pojave od igrcev do radia. Nagrajenka obravnava različne skupine potujočih pevcev na Slovenskem od srednjega veka do danes, analizira njihovo ustvarjalnost in opazuje spreminjanje njihovih družbenih vlog. Vse to ji z upoštevanjem primarnih virov, naslanjanjem na neznana ali prezrta pričevanja in s kritičnim premislekom omogoča nov pogled ne le na pesemsko ustvarjalnost, temveč tudi na družbo, v kateri je nastajala. Hkrati pa poveže nosilce raznovrstnega pesemskega gradiva z njihovim socialnim okoljem, ki se ji pokaže kot zelo raznoliko, posredniki pa so bili pevci. Ljudske ustvarjalce in poustvarjalce v nasprotju s starimi pojmovanji najde v vseh družbenih skupinah. Novost te in tudi prejšnjih nagrajenkinih monografij je premik od literarne k etnološki obravnavi pesmi. Za monografijo je bila avtorica leta 2020 nagrajena s priznanjem Odlični v znanosti. Poleg znanstvenih monografij, številnih razprav in člankov so tu še nagrajenkini premišljeni izbori ljudskih pesmi iz arhiva GNI, ki jih je zbrala na zgoščenkah.
Na svoji bogati raziskovalni poti Marija Klobčar posega na raznolika področja ter ponuja številne možnosti za interpretacijo. Stalnici njenih raziskav sta razkrivanje vprašanj zgodovine in etnologije na podlagi preučevanja mitologije in pesmi ter pričevanje folklore kot pomembnega izhodišča za zgodovinske obravnave.
Marija Klobčar je celovita raziskovalna osebnost s tenkočutnim posluhom za sogovornike na terenu. Prav z bogatim terenskim delom nenehno podpira svoje raziskave, ki ji dajejo možnost razumevanja širših družbenih in kulturnih pojavov. Drznost in radovednost, razgledanost in širina jo kažejo kot zrelo znanstvenico, ob tem pa njena znanstvena živahnost priča, da je nagrajenkina znanstvena pot pot razvoja, da je še vedno usmerjena k novim vprašanjem in spoznanjem in da to še ni konec njenega življenjskega dela.
Matjaž Brojan
je prejel Murkovo listino za ohranjanje tradicije slamnikarstva na Domžalskem in Mengeškem ter za izdajo dveh pomembnih monografij s tega področja.
Matjaž Brojan je upokojeni novinar in urednik, ljubiteljski rezbar, zbiralec etnološkega gradiva in avtor 26 knjig, med katerimi najbolj izstopata monografiji Slamnata sled Domžal: 300 let slamnikarstva (2012) in Slamniki pod Gobavico: monografija o slamnikarstvu na Mengeškem (2018), za katere je kar 12 let zbiral gradivo, ga preučeval, zbiral informacije in dokumentacijo in prispeval številne fotografije. Zbiral je in iz pozabe rešil številne slamnikarske predmete in naprave ter se učil pletenja slamnikarskih kit. Konkretno znanje je bralcem posredoval v monografiji, ki je postala tudi učbenik pletarstva. Temu dolgotrajnemu delu je sledila iniciativa in realizacija današnjega Slamnikarskega muzeja, ki deluje v sklopu Kulturnega doma Franca Bernika Domžale. Posebej pa velja omeniti še njegova številna dela o domžalskih družinah in novinarske feljtone za Radio Slovenija, iz katerih veje odnos do tradicije in lokalnega okolja v vseh časovnih dimenzijah.
Ob svojem rednem delu je svojo ljubezen do slavistike in tradicije razdajal tudi kot mentor s smislom za pedagoško delo. To se je pokazalo zlasti v njegovem likovnem in rezbarskem delu, ki ga je predstavil na več kot petdesetih razstavah svojega rezbarskega opusa. Prejel je več odlikovanj in priznanj, med drugimi Steletovo nagrado (2008) in Zlato priznanje občine Domžale (2013). Kot pravi etnolog Janez Bogataj, Matjaža Brojana označuje izjemen ustvarjalni opus, ki je vseskozi usmerjen k odkrivanju in razumevanju lokalnega in regionalnega okolja, torej njegove kulturne dediščine in tudi posameznih področij sodobnosti. Dodati je treba še to, da je s svojimi raziskavami ustvaril izjemen etnološki in zgodovinski arhiv, katerega del so tudi podrobni bibliografski podatki o vsem, kar je povezano z Domžalami.
Društvo Pevska skupina Cintare
prejme Murkovo listino za ohranjanje slovenskega ljudskega petja in njegovo revitalizacijo.
Društvo Pevska skupina Cintare je ljubljanska vokalna skupina 12 pevk ljudskih pesmi z bogato folklorno tradicijo. Nepretrgoma deluje že od leta 2003, torej 17 let na področju ljubiteljskih dejavnosti, predvsem petja ljudskih pesmi, posredovanja kulturnih vrednot, etnološkega znanja, ohranjanja t. i. ljudskega izročila ter spodbujanja kulturne ustvarjalnosti. Umetniški vodja skupine je Mira Nastran, predsednica društva pa Judita Strmčnik. Pevke delujejo na področju etnoglasbe. Snov za poustvarjanje črpajo predvsem iz bogatega notnega in zvočnega gradiva Glasbenonarodopisnega instituta ZRC SAZU. Njihov pevski program obsega prek sto znanih in manj znanih ljudskih pesmi celotnega slovenskega etničnega območja. S svojim delovanjem so vpete v kulturno dogajanje na ožjem ljubljanskem območju kot tudi v širšem slovenskem kulturnem prostoru, prav tako pa dostojno in uspešno zastopajo Slovenijo na mednarodnih srečanjih, kjer se promovira petje ljudskih pesmi.
V 17-letnem delovanju so pevke imele več kot 150 nastopov in koncertov, svoj pevski repertoar pa so predstavile tudi na treh samostojnih zgoščenkah – Kamer sen lani tancela (2008), Dokler sem še mlada bila (2013) in Se tičice lepo pojo (2018), so pa tudi soavtorice zgoščenke Sodobna tradicijska glasba III (2016). Velik poudarek namenjajo povezovanju z zamejskimi Slovenci, njihovo delo pa je stalno usmerjeno še v izobraževalno dejavnost, tako v vrtcih in osnovnih šolah kot tudi na univerzi, kjer naj omenimo le sodelovanje s Filozofsko fakulteto oz. z njenim Oddelkom za muzikologijo. Kot članice društva Folk Slovenija organizirajo tematska pevska srečanja v Hostlu Celica za vse ljubitelje ljudskega petja. Sodelujejo s Slovenskim etnografskim muzejem in z RTV Slovenija. Za svoje delo v ljubiteljski kulturi so prejele več nagrad, med drugimi zlato priznanje Ljubljanski piskač, ki ga podeljuje Zveza kulturnih društev Ljubljana, in še nekaj drugih priznanj v Srbiji in na Hrvaškem. Cintare, kot ime pove, so res tavžentrože, saj prek svojega osnovnega delovanja – petja in ohranjanja ljudskih pesmi – posegajo še na druga etnološka področja, ki jim z njim dajejo potreben kontekst.
