Poslovila se je dr. Aleksandra Muraj

Spoštovana predsednica Hrvaškega etnološkega društva, dr. Olga Orlić,

Ob izgubi vaše dolgoletne in aktivne članice, cenjene hrvaške etnologinje dr.sc. Aleksandre Muraj, vam v imenu Slovenskega etnološkega društva izrekam iskreno sožalje.  Delo in raziskovalni dosežki spoštovane kolegice so pomembno prispevali tudi  k razvoju slovenske etnologije in antropologije, njene objavljene študije in metodološki pristopi pa so še vedno del rednih citiranj in znanstvenih komparacij.

Tudi v Sloveniji se bo spomin nanjo ohranjal v njenih knjižnih izdajah, objavljenih prispevkih in različnih strokovno-raziskovalnih predstavitvah.

Za SED

dr. Tanja Roženbergar,

predsednica

POSLOVILA SE JE DR. ALEKSANDRA MURAJ

»Za raziskovanje je potreben mir…«

Ko se poslovijo žene in možje, ob katerih smo se oblikovali – v kakršnem koli pomenu že –, občutimo praznino, ki ni nadomestljiva. Tiste škatlice v nas, v katerih je v vsaki posebej pridržan prostor samo za enega človeka, ne more napolniti nihče drug. Zaprla se je šatulja, polna dragocenosti Sašine odličnosti, blagosti in mirnosti. Zdaj je prepozno, a želela bi si, da se je poslovila v miru.

Aleksandro Muraj – ko smo se zbližali, smo ji vsi rekli Saša – sem spoznala proti koncu svojih študijskih let. Na povabilo prof. Slavka Kremenška sta takratni Oddelek za etnologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani obiskali dami iz Zagreba – dr. Dunja Rihtman-Auguštin in Saša Muraj. Bilo je moje prvo srečanje z njima. In hvaležna sem za vsa naslednja, ki jih ni bilo malo. Takrat sta govorili o tekočih raziskavah v zagrebškem Institutu za istraživanje folkora (zdaj IEF - Institut za etnologiju i folkloristiku), kjer so pod taktirko Dunje Rihtman-Auguštin, podobno kakor v Ljubljani, premišljali o konceptualni in metodološki prenovi etnologije. Srečanje je bilo namenjeno raziskovalnemu sodelovanju, ki je hitro prineslo zasnutek in začetek t. i. paralel ([Zgodovinske] vzporednice med slovensko in hrvaško etnologijo), ki so bile zamišljene in tudi uresničene kot prostor premislekov o interetničnih prežemanjih, etničnih in drugih družbenokulturnih procesih na obmejnem hrvaško-slovenskem območju ter dialogu med raziskovalkami in raziskovalci z obeh strani takratne republiške meje. Ta dialog ni bil povsem nov, vendar je z vzporednicami postal sistematičen; in z nekaj premori in spremembami so se ohranile do danes ter tako ostale stalnica sodelovanja med etnologi in folkloristi iz Hrvaške in Slovenije, vzajemnih premislekov, spodbud, projektov in, navsezadnje, prijateljskega druženja. O njih je Saša tudi pisala.^[1]

Del omenjenih premislekov se je raziskovalno – poleg srečanj na Vzporednicah… – uresničil v doktorski disertaciji Saše Muraj. Odločila se je namreč, da bo v zrelih letih opravila doktorat v Ljubljani. Samo ugibam lahko zakaj, a zdi se mi, da sta ga spodbudila raziskovalni eros prof. Kremenška in navdihujoča podpora njene kolegice in drage prijateljice Dunje Rihtman-Auguštin. V letih do obrambe disertacije (1988) Kultura stanovanja u ruralnom naselju (na primjeru Sošica u Žumberku) je pogosto obiskala ljubljanski etnološki oddelek. S spoznanji disertacije, dosegljivimi v knjigi Živim znači stanujem: Etnološka studija o kulturi stanovanja u žumberačkim Sošicama (1989), je pokazala, kako je mogoče skoz okno enega kulturnega fenomena pokazati na družbeno in kulturno krajino lokalne skupnosti in sveta, v katerega je vpeta. Takrat je bilo namreč pogosto predmet metodoloških razprav vprašanje, kako preseči raziskovanje kulturnih »sestavin«, da bi z njimi ustvarili podobe o vsakdanjem načinu življenja. 

To delo je bilo navdihujoče za hrvaške in slovenske kolegice in kolege, prav tako so jih lahko navduševali Sašini nastopi in pogovori z njo na skupnih srečanjih, njeno poglobljeno in tehtno pisanje v razpravah osrednjih hrvaških etnoloških časopisov in monografij. Ni premišljala samo o sodobni kulturi, vsakdanjiku in vsakdanjem življenju; vedela je, da gre za kulturne procese, v katere je vtisnjena tradicija v številnih razsežnostih. In tako jih je tudi raziskovala, ko je, da omenim le nekaj tem, obravnavala gospodarske oblike (npr. poljedelstvo, obrt), stavbarstvo, bivališča in domove, tradicijsko nošo, kulturo oblačenja in prehrane, ženitovanjske in pustne rituale, ljudi v mestih, na podeželju in otokih, ženske in moške, judovsko skupnost, tradicijsko v kulturni dediščini itn., tudi zgodovino etnologije. Širino so ji dajal poklicne izkušnje: preden je prišla v inštitut (1980–2008), je bila zaposlena na univerzitetnem oddelku (1965–1979), poklicno pot pa je začela kot kustosinja v karlovškem muzeju (1961–1965) – od tod najbrž posebna senzibilnost in metodičnost pri razkrivanju govorice materialnega, opredmetenega sveta. Njeni tereni so bili pravzaprav po vsej Hrvaški, časovni okvir pa predvsem od 19. stoletja, ko so se namnožili številni arhivski, publicistični in drugi viri, a katerimi je bilo mogoče slediti procesom kulturnih sprememb. 

Sašo je kultura zanimala kot proces. In to kot zapleten proces, ki zahteva dolgotrajno, z raznovrstnimi viri podprto raziskovanje, pozornost na mnogotere zgodovinske, prostorske, socialne in še kakšne razločke. Pri tem je imela poseben dar, da je številne podrobnosti povezala v metodološko in pripovedno povedne celote. Tako tudi ni presenetljivo, da je kot urednica, sourednica in avtorica sodelovala pri več temeljnih izdajah oz. sintezah hrvaške etnologije; naj naštejem le izbrane: Etnografija: Svagdan i blagdan hrvatskoga puka (1998), Hrvatska tradicijska kultura: Na razmeđu svjetova i epoha (2001), Kroatische Volkskunde/Ethnologie in den Neuzigern (2001), Predstavljanje tradicijske kulture na sceni i u medijima (2008), Izazov tradicijske kulture: Svečani zbornik za Zoricu Vitez (2009).

Po upokojitvi ni obmirovala: za dobro poznano enciklopedijo romantičnega nacionalizma (Encyclopedia of Romantic Nationalismus in Europe, 2011) je prispevala poglavji o oblačenju v narodnem duhu v času hrvaške nacionalne prebuje in od konca 19. stoletja do 1. svetovne vojne. Leta 2013 je objavila trud večletnega raziskovanja, znanstveno monografijo Zagrebačka blagdanska ozračja: Slavlja, priredbe, zabave na početku 20. stoljeća (2013), ki ji je bila še posebej pri srcu in jo beremo kot eruditsko delo, toplo sprejeto v širokem krogu bralcev, ne le etnologov. Lani sta izšli še poglavji o vsakdanjem življenju v 19. stoletju v knjigi Temelji moderne hrvatske: Hrvatske zemlje u »dugom« 19. stoljeću in o vsakdanjosti, standardu in prostem času v času med obema svetovnima vojnama v knjigi Prijelomna vremena: Hrvatske zemlje nakon 1918. godine. 

Včasih se med ljudmi zgodi, da jih kar nekaj vleče skupaj, vzdržuje vez. Bil je čas, ko se s Sašo nisva videvali, a v prejšnjem desetletju sva se skoraj vsako poletje srečali v njenem ljubem letovišču, Kranjski Gori. Verjetno je bila ena najstarejših in najzvestejših gostij, bila bi odlična pripovedovalka o razvoju sodobnega turizma in še čem v tem kraju in okolici. Saša je rada hodila – imela je svojo dopoldansko turo, ki se je z leti nekoliko krajšala, nato kosilo s siesto, pa spet kak sprehod. Na teh sva se ponavadi ujeli, ne da bi se posebej zmenili, da se bova srečali, na dolgo klepetali o skupnih znancih, literaturi, vremenu in primernih oblačilih, o etnologiji – nekdanji in sodobni. Bila je radovedna, poznala je razmere v hrvaški znanosti in njeni politiki, želela si je primerjave. Kakor vedno. Ko sem ji pripovedovala o neoliberalnem znanstvenem tržišču, množici takšnih in drugačnih projektov, ki smo jih prijavljali, da bi inštitut preživel, o moči imperativa aplikativnosti, ki pogosto hromi temeljne raziskave, je bila vesela, da ji je v zasluženem pokoju dano, da se posveča raziskovanju, v slogu počasne znanosti. Pripomnila je: »Za raziskovanje je potreben mir…«

Počivaj v miru, draga Saša.

Dr. Ingrid Slavec Gradišnik
 

^[1] Slovenci i Hrvati u posljednjem desetljeću života u Jugoslaviji: 'Hrvatsko-slovenske etnološke paralele' 1981-1991. V: Slovenci na Hrvaškem: Dediščina in sedanjost (ur. K. Munda Hirnök in M. Ravnik). Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 2006.