Ta spletna stran uporablja piškotke. Z brskanjem po strani se strinjate z našo izjavo o Piškotkih.Sprejmi in zapri

Murkovi nagrajenci

11. 11. 2016 - 30. 11. 2016

Komisija za Murkove nagrade bo danes, 11. novembra razglasila Murkove nagrajence, in sicer:

Murkovo listino prejme družina Kaker za prizadevanja na področju ohranjanja stavbne dediščine.

Družina Kaker, z očetom Jožetom na čelu, je ob pomoči strokovnjakov uspelo rešiti, ohraniti in obnoviti šest starih objektov: tri kašče, olcarsko hišo, ki stoji v Lučah ni jo sedaj uporabljajo upokojenci, pa preužitkarsko kočo na Ljubnem, Žagerski mlin v Podvolovljeku, ki je še edini delujoči mlin na vodni pogon na tem področju. Na planino Jezerce pa je bila prestavljena pastirska koča. Večino objektov je Jože Kaker rešil pred propadom, poskrbel je za njihovo obnovo in vzdrževanje ter zagotovil njihovo nadaljno uporabo. Gre za izjemen projekt celostnega ohranjanja tradicionalnega stavbarstva, ki je prežet z entuziazmom družine Kaker, ki se ji SED oddolžuje z Murkovo listino.

 

Komisija podeljuje Murkovo listino Matevžu Omanu, za zbirateljsko, raziskovalno in publicistično delo

Slavist Matevž Oman se posveča lokalni zgodovini Stražišča, o kateri je v različnih revijah in zbornikih objavil vrsto člankov in razprav, piše o Strašanih in zgodovini društev, osrednjo pozornost pa namenja sitarstvu in sitarjem v Stražišču. Zbira dediščinske predmete, ki so postali temeljni fond za lokalno muzejsko zbirko z bogato fototeko. Veliko je prispeval še k ohranjanju, raziskovanju in poznavanju krajevnega govora. Širino Omanovega dela kažejo članki in publikacije, ki kažejo, da Oman združuje arhivsko in terensko delo. S svojim domoznanskim delom ohranja spomin na tisto Stražišče, ki izginja, a bo po njegovi zaslugi ohranjeno kasnejšim raziskovalcem.

 

Murkovo priznanje je Komisija namenila Karli Kofol iz Tolminskega muzeja za razstavo Človek in vojna

Ob obeleževanju stoletnice prve svetovne vojne bi najprej pričakovali klasično razstavo vojaško-zgodovinskega značaja, kjer so v ospredju, hote ali nehote, navdušenje nad vojaško taktiko in orožjem, ki jih spremljajo zgodovinska dejstva in kronološki fakti. Avtorica se je vsemu temu izvrstno izognila, saj je bil njen namen, da vojaško zgodovino prenese v življenjski vsakdan in pokaže, kaj vojna prinaša ljudem. S tem je razstavi dala etnološki okvir, v katerega na prvo mesto postavlja človeka, posameznike in družbe, ki s svojimi dejanji in odločitvami povzročajo vojne. Na drugi strani pa so vojaki in civilisti, ki so nekoč živeli v sožitju. Avtorica to ilustrira s citati vseh sodelujočih in prizadetih v vojni, s čimer spodbuja k razmisleku, zakaj se vedno znova srečujemo z vojnami. Drugi sklop razstave spregovori o vojaku, o njegovem vojaškem vsakdanjiku, o podrejenosti skupini in vojaški disciplini ter o njegovem intimnem življenju in s srečavanjem z bolečino in smrtjo in tudi z dejstvom, da mora vojak za svoje preživetje tudi ubijati druge ljudi-vojake. Tretji sklop je posvečen t.im civilistom, katerih trpljenje ni bilo nič manjše, saj se spopadajo z izgubo domov in dragih, z begunstvom, s pomanjkanjem itd. V zadnjem sklopu se avtorica naveže na medmuzejski projekt Pot domov , kjer s fotografijami in citati izpostavlja dileme, kako po trpljenju in številnih smrtih ponovno zaživeti normalno življenje, obnoviti dom, se spopasti s telesno ali duševno invalidnostjo in živeti brez nočnih mor.

Razstava Človek in vojna Karle Kofol odpira malo raziskane in redko predstavljene teme, pri čemer je težišče preneseno v etnološko vsakdanjost. Razstava zastavlja številna vprašanja, na katere moramo iskati nove odgovore. Avtorici je uspelo iz že mnogokrat videnega in slišanega gradiva opozoriti na pravo realnost vojne, v katerih ni herojev in zmagovalcev, so zgolj posamezniki, psihično in fizično ranjeni v razčlovečeni in moralno poraženi družbi. To pa je najtežje prikazati z besedami in z orodji razstave, a Karli Kofol je uspelo. Razstavljeno »vojno zgodbo« je uspelo avtorici nadgraditi s številnimi vodenji in predavanji in tudi s spletno predstavitvijo. Ob vsaki temi pa je možno preko posebnih kod in s pomočjo pametnih telefonov in tablic dostopati do daljših besedil v slovenskem, angleškem in italijanskem jeziku.

 

Murkovo nagrado prejme mag. Inga Brezigar-Miklavčič, muzejska svetnica Goriškega muzeja za življensko delo

Mag. Inga Miklavčič Brezigar je svojo poklicno pot začela kot konservatorka na takratnem Zavodu za spomeniško varstvo. V želji po večji družbeni angažiranosti se je leta 1983 zaposlila v Goriškem muzeju kot kustodinja-etnologinja in tu aktivno delovala vse do upokojitve. Njeno delovanje na etnološkem oddelku muzeja je v veliki meri zajeto v njeni magistrski nalogi, v kateri je na podlagi dela v muzeju analizirala sociološki pomen muzejskega dela. V praksi pa je muzejsko delo usmerila v tok nove muzeologije, pa v delo z ljudmi in je spodbudila nove načine dela pri zbiranju materialne in duhovne kulturne dediščine. Svojo vlogo je videla v dejavnosti eko muzejev v službi lokalnega okolja, ko se ljudje začnejo zavedati lastne identitete prek kulturne dediščine. Muzeja ni videla le kot statično institucijo, ampak kot objekt, ki aktivno žarči v okolje.

Po letu 1987 je pričela s pripravami za obnovo Trentarskega muzeja, s katerim je skušala prestaviti obiskovalce v čas tradicionalne ljudske kulture v Trenti. Vzporedno je spremljala nastanek Kobariškega muzeja, leta 1995 pa seje v Breginju začela radikalna revitalizacija po potresu obnovljenih hiš starega stavbnega jedra v muzejsko prezentacijo breginjske hiše. Nagrajenka je prevzela nalogo vzpostavitve Breginjskega muzeja, kjer so ji pomagala izkušnje iz Trente in Kobarida. Tudi pri tej zbirki se je povezala s prebivalci, da so v obnovljenih hišah vzpostavili muzejsko zbirko, ki danes oživlja breginjski kot.

Omeniti velja njeno razstavo (1994) o do tedaj marginalni tematiki goriške zgodovine – o aleksandrinkah. Sodelovala je pri projektu Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja in pri mladinskih raziskovalnih taborih v Bovcu in Tolminu.

Njena razstava »Spomini naše mladosti ali življenje pod zvezdami« pa je bila prva, ki se je iz tradicionalne podeželske problematike premaknila v smer raziskav sodobne ljudske in delavske kulture goriškega. Ob raziskavi in razstavi se je v Goriškem muzeju oblikovala prva etnološka muzejska zbirka sodobne delavske kulture 20. stoletja. Pomembni tematski razstavi, ki sta sledili pa sta bili »Skrinje na Goriškem« in »Pustovanja na Goriškem,« nato pa še razstavi o posodju ter še o stoletnici bohinjske proge in solkanskega mosta.

Najbolj angažirano muzejsko delovanje Inge Brezigar je bilo na območju Lokavca in Trnovsko-banjške planote. Poleg predavanj in člankov se je kot strokovna sodelavka vključila v evropski projekt LJUDEM (ljudska dediščina za muzeje), posebej predana pa je bila tematiki aleksandrink.

Leta 2012 je pripravila razstavo »Meščanstvo na Goriškem« s katero je posegla na področje tistega etnološkega raziskovanja, ki je bilo nekoliko zanemarjeno. V obdobju 2012-2015 je nagrajenka sodelovala pri bilaterarnem projketu ZBORZBIRK, v okviru katerega je pripravila razstavo »Etnologija, zbirke in prva vojna«. Svojo dolgoletno strokovno pot v Goriškem muzeju pa je mag. Inga Brezigar Miklavčič zaključila z razstavo Industrijska dediščina na Goriškem.

Njeno plodno kariero so zaznamovali tesni stiki z ljudmi, terensko delo, odprtost in povezovanje. Njeno pojmovanje muzeja je temeljilo na spoznanju, da mora biti muzej odprta, povezovalna ustanova in kraj srečanj. Dolga leta je bila tudi edina muzealka, ki se je zavedala pomena aleksandrink, s svojim delom pa je na Goriškem sprožila pravo domoznansko gibanje in tlakovala pot številnim muzejčkom, brošuram, razstavam.

 

Dogodki

Trenutno ni napovedanih dogodkov.